'Krožno gospodarstvo ni utopija': Ni se treba odreči kakovosti življenja

Od marketinške direktorice leta do direktorice inštituta za krožno gospodarstvo. Kako to, da ste zavili na krožno pot? 

Že pred več kot 30 leti je bil naslov mojega diplomskega dela na ekonomski fakulteti ‘Dejavniki okolju prijazne poslovne politike’. To je bilo zelo pionirsko, saj se takrat še ni nihče kaj dosti ukvarjal s tem. Od nekdaj so me zanimale vsebine, povezane s trajnostjo, in interdisciplinarni pristopi. Kreativno delo v oglaševanju in v marketingu mi je omogočilo, da sem delala z  različnimi naročniki in deležniki ter svojo radovednost usmerjala v številna področja. Čar kreativnih industrij sem prepoznavala predvsem v njihovem vplivu na naše odločitve, na družbo. Zato se mi preskok na področje krožnega gospodarstva ni zdel radikalen. Krožno gospodarstvo poleg ekonomske in okoljske vključuje tudi družbeno komponento. Komuniciranje je vezivo med vsemi tremi. Prelomna točka za moj preskok pa je bil prvi akcijski načrt za krožno gospodarstvo na evropski ravni, ki ga je zasnoval tedanji evropski komisar za okolje dr. Janez Potočnik. 

Kako je bilo pred več kot desetletjem in kako krožno gospodarstvo razumemo danes? 

Če si 10 let nazaj uporabil besedo krožno gospodarstvo, je bila prva asociacija upravljanje z odpadki ali pa nepomembna tema, ki pritiče nevladnim organizacijam. To je bila takratna percepcija v družbi. Tudi mene so sprva gledali, kot bi se mi zmešalo, ker sem se navduševala nad krožnim konceptom. Kot preberemo v dokumentu Circularity Gap Report 2024, se je v zadnjih petih letih število razprav in člankov na temo krožnega gospodarstva skoraj potrojilo, v praksi pa se je delež sekundarnih materialov v globalnem gospodarstvu zmanjšal kar za 21 odstotkov. O tem torej govorimo vedno več, v praksi pa ne delujemo krožno oziroma še manj, kot smo pred desetletjem. 

Kaj je torej bistvo krožnega gospodarstva? Zakaj bi se ga morali iti v vedno večjem obsegu? 

Krožno gospodarstvo se sprašuje, kako razpoložljive vire, ki jih uporabimo, čim dlje zadržimo v ciklusu proizvodnje in potrošnje. Torej, če na primer uporabimo vire za mobilni telefon, kako zagotoviti, da bo ta uporaben čim dlje in da bodo tudi njegove komponente po tem, ko ga ne bomo več uporabljali, na voljo za ponovno uporabo. A danes pogosto proizvajalci v hiperpotrošniško naravnani miselnosti kreirajo produkte s ciljem, da trajajo čim manj časa. Ne zato, ker ne bi bilo možno, da trajajo dlje, ampak preprosto zaradi tega, da se potrošnja obrača čim hitreje, ker jim to – zaenkrat – še prinaša večji dobiček. 

Je lahko krožno gospodarstvo neke vrsto zdravilo za izzive, pred katerimi je Evropa? 

Evropa, ki je odvisna od redkih kovin, od uvoza večine surovin in energentov, ki so vedno dražji in težje dostopni, začenja izgubljati svojo konkurenčnost in odpornost. Zakaj? Ker preprosto nimamo dovolj svojih virov za zadovoljitev vseh proizvodnih ambicij. Koncept krožnega gospodarstva se začne z načrtovanjem, oblikovanjem in razvija se skozi različne krožne poslovne modele – od tega, da optimiziramo rabo primarnih virov in energentov, do tega, da podaljšujemo življenjsko dobo izdelkov, pa do razvoja storitev namesto izdelkov … Ne gre za čarobno paličico, ki bi rešila naše probleme, je pa način, da okrepimo konkurenčnost in odpornost gospodarstva in s tem tudi družbe. 

Veliko ste tudi sami prisotni na bruseljskih odrih. Ali se vam zdi, da je v Evropi to že neka realna opcija ali pa jo politiki uporabljajo za zeleno zavajanje?

Evropa želi biti svetilnik zelenega in krožnega prehoda. V novi evropski komisiji imajo kar štirje komisarji v svojem portfelju krožno gospodarstvo. A kaj se dogaja v praksi? Evropa je v globalnem kontekstu šibka. Mario Draghi je izdal poročilo o tem, kako naj evropsko gospodarstvo okrepi svojo konkurenčnost. Osebno vidim vsebino kot precej konzervativno in usmerjeno v tradicionalno ekonomsko logiko, v ospredju so rast, tekmovalnost, le trije svetovni trgi, premalo so upoštevane različne globalne komponente, ki vplivajo na razvoj gospodarstva, pogrešam bolj sistemski pristop, še kakšno drugo merilo uspeha kot zgolj BDP. Kot rečeno – deklarativno smo zeleni in krožni, v praksi je tega manj. Kot da se ne bi iz izkušenj in preizkušenj ničesar naučili – covid je na primer ošibil verige vrednosti in ogrozil pravočasen in zadosten pretok surovin in izdelkov, podnebne spremembe prinašajo vse večja tveganja in povzročajo ogromno materialno (in ostalo) škodo, sprožajo migracije, so tesno povezane tudi z željo po posedovanju ključnih virov – in posledično z vojnami. Kje iščemo odgovore za te izzive? V spodbujanju proizvodnje orožja, oboroževanju, tekmovanju? Kje je tukaj zelena, krožna agenda, cilji trajnostnega razvoja, sodelovanje, povezovanje? Ta vprašanja zastavljam tudi na bruseljskem parketu – v katero smer z odločitvami, ki jih sprejemamo, dejansko gremo? V zeleno prihodnost ali v pogubo? Nimam jasnega odgovora, a vidim nelogičnosti, ki ne kažejo, da imata v tem kontekstu Evropa in svet uglašeno agendo, ki bi bila preživitveno naravnana tako za našo civilizacijo kot za planet. Planet bo najverjetneje preživel. Kakšna bo ob posledicah klimatskih sprememb na eni in ob širjenju vojnih območij na drugi strani usoda nas, ljudi, pa je drugo vprašanje. 

Zakaj je pomembno, da Evropa prestopi v krožno gospodarstvo ?  

Kot rečeno, živimo v času številnih kriz. Podnebna kriza je ena od njih. Spremembe so tu, prav je, da iščemo načine, da jih omejimo, pa tudi rešitve, kako se prilagoditi nanje, kako sobivati z njimi. Ko gospodarstva želijo okrepiti svojo odpornost in konkurenčnost, optimizirajo svoje poslovanje. Optimiziramo ga lahko tudi tako, da smo racionalnejši z viri, ki jih uporabljamo. Z energenti, z drugimi vhodnimi surovinami, s prilagajanjem svojih verig vrednosti, s krepitvijo sodelovanja z zanesljivimi partnerji, ki so nam tudi geografsko bližje, ki imajo že vgrajene komponente trajnosti. Krožni poslovni modeli stremijo k večji učinkovitosti, boljši in dolgoročnejši izkoriščenosti uporabljenih virov. Prvo vprašanje pa seveda je – ali lahko ob omejevanju proizvodnje enako učinkovito zadovoljimo naše potrebe?

Na drugi strani pa imamo tudi družbeni vidik? 

Občutimo, da se Evropa stara. Vedno manj je aktivne populacije. Številne industrije so se iz Evrope premaknile v druge države. Vlaganj v razvoj in inovacije je premalo. Zelena agenda kliče po različnih poklicih – visoko kvalificiranih in zelo manualnih (npr. popravila). Znašli smo se v precepu, kako naprej, kako ohraniti kakovost življenja, ki jo imamo. Razvoj družbe in razvoj gospodarstva sta tesno prepletena. Krožna transformacija ima različne vstopne točke.   

Katere so to, kako začeti to krožno transformacijo? 

Če pogledamo poslovne modele, se morda podjetje odloči, da se bo od proizvodnje preusmerilo v storitve. Potrebe trga lahko zadovoljimo na različne načine. Vzemimo za primer mobilnost. Kaj potrebujemo? Potrebujemo možnost premika od točke A do točke B. To potrebo lahko zadovoljimo tudi s souporabo avtomobila, ne nujno s posedovanjem lastnega vozila. Vsaka rešitev pa mora biti dostopna in finančno ugodna. Najdemo lahko tudi povsem drugačne vstopne točke za krožno delovanje – prepoznavanje poslovnih priložnosti tam, kjer se nam na prvi pogled zdi, da imamo opraviti z odpadnimi materiali. Vzemimo poplave in naplavljene količine lesa. Je to nekaj, česar se je treba znebiti, ali je to material, ki se ga da koristno uporabiti? Odnos do virov, do uporabne vrednosti materialov, ki jih kategoriziramo kot odpadek – tu je še veliko neizkoriščenih priložnosti.

Imamo v Sloveniji že kakšne konkretne primere dobre, navdihujoče krožne prakse? 

Seveda jih imamo. Vzemimo za primer podjetje v Ljubljani, ki proizvaja najlon, pri tem pa ustvari presežek toplotne energije. Ta je po ceveh speljana v bazene, ki so oddaljeni le nekaj sto metrov, in tako poskrbi za njihovo ogrevanje. Iskanje takšnih povezav je smiselno in ekonomsko upravičeno. Ko delamo s podjetji, pogosto med njimi najdemo sinergije, na katerih lahko gradimo dalje. Izpostavila bi primer regije Zasavje, ki je v programu zelenega pravičnega prehoda. Premogovniki so se zaprli, zdaj iščejo nove poslovne priložnosti. Letos smo z Regionalno razvojno agencijo Zasavje izvedli zelo uspešno krožno akademijo. Rezultat so konkretni projekti in medsebojna sodelovanja podjetij v kontekstu krožnosti. Ena od pobud je tudi vzpostavitev krožne industrijske cone. Uresničevanje krožnega gospodarstva ni utopija, je nekaj uresničljivega. Velja pa, da spremembe lahko uvedemo, če so te ustrezno orkestrirane in če imamo zadostno zaupanje in podporo tako na strani podjetij kot na strani institucij. 

Kakšna pa je finančna plat te zgodbe? Torej bi bilo za podjetja to na nek način celo ugodneje, na dolgi rok ugodnejši model, tudi če so trenutno stroški precej večji.  

Mala podjetja z majhnim številom zaposlenih bodo večinoma najprej rekla, da za to preprosto nimajo časa, da morajo najprej preživeti. A premik se zgodi, ko razumejo, da je to preživetje še kako povezano z upoštevanjem načel krožnosti. Da ne gre za dodatno delo, temveč za iskanje rešitev, ki bodo njihovo poslovanje okrepila. Ko to spoznajo, postanejo zainteresirana za implementacijo krožnih rešitev. Krožno gospodarstvo ni nekaj, kar pride na vrsto, ko rešimo ostale probleme – ravno nasprotno, je zelo dobro orodje za reševanje akutnih problemov. 

Kako?

Razumeti je treba, da boš s tem, ko boš s krožnimi očali pogledal na probleme, lahko našel rešitve za optimizacijo stroškov in za zmanjševanje tveganj. Ta vidik je zanimiv tudi za mala podjetja, za številne dobavitelje večjim (tujim) podjetjem, ki iščejo načine za krepitev svoje konkurenčnosti. Za krožni prehod pa seveda potrebujemo tudi podporno okolje – ustrezno zakonodajo, davke, finančne spodbude, pa tudi dostop do znanja. Ni pošteno prevaliti celotne odgovornosti na pleča podjetij. Tu so tudi javna naročila – kako zelena, kako krožna so ta? Javni sektor je velik kupec, kot prvi bi moral spodbujati dobavitelje, ki ponujajo krožne rešitve. Če vzamemo za primer gradbeni sektor, ki ima velik ogljični odtis – ali javna naročila upoštevajo načela krožnosti? So razpisi takšni, da spodbujajo ponudnike, ki imajo krožne rešitve, ki se obrestujejo na srednji in dolgi rok, ali so usmerjena le na najnižjo ceno, ki ne upošteva stroškov obratovanja stavb, vzdrževanja, vplivov na okolje? Če s krožnim prehodom mislimo resno, mora to ostati na agendi dlje kot le en politični mandat. Ne glede na to, katera stranka je na oblasti, zavezanost krožnosti ne bi smela z liste prioritet. 

Zakaj torej kljub vsem pozitivnim razlogom za krožno gospodarstvo tega še vedno ne prakticiramo v večjem obsegu? 

Vse skupaj je precej shizofreno. Države že dolgo niso več ključni odločevalci. Ko danes govorimo o predsednikih vlad, predsednikih držav in njihovih dogovorih, ne moremo mimo dejstva, da odločitve dejansko kroji finančni kapital. Denar še vedno poganja ta svet. Žal so posledica tega tudi vojne. Te so močno povezane z interesi po posedovanju naravnih virov, z željo po krepitvi finančnega kapitala, ne človeškega. Na eni strani imamo cilje trajnostnega razvoja, zeleno agendo, na drugi pa vse številčnejše vojne. Osebno verjamem v humanizem, v to, da je v vsakem od nas seme dobrega. Kot pravi večkrat uporabljena indijanska zgodba, sta v vsakem od nas dva volkova, dobri in zlobni. Od nas je odvisno, katerega bomo hranili – tisti bo zmagal. Odločitev za upoštevanje in spoštovanje omejitev našega planeta, za izbire, ki upoštevajo načela krožnosti, bodo nahranile dobrega volka. Vsak od nas ima kot aktivni državljan možnost odločanja, tudi s svojo denarnico – s tem, kaj kupimo, česa ne, v kaj investiramo, v kaj ne. Seštevek teh odločitev na koncu dneva šteje in ni zanemarljiv. Je tudi jasen signal odločevalcem, lastnikom kapitala. 

Ali menite, da bo nekoč krožno gospodarstvo samo gospodarstvo, da bo samoumevno, da je to krožno. In kaj nas čaka na tej poti?

Želela bi si, da bi temu bilo tako. Če pogledamo svet, številna gospodarstva, ki jih radi označimo kot manj razvita, dejansko delujejo po načelih krožnosti. Pa ne zaradi izbire, ampak zaradi nuje – ker znotraj danih razmer nimajo hiperprodukcije in potrošnje, ker z omejenimi viri ravnajo preudarno. Tudi Zahodni Balkan je še ohranil marsikaj, kar danes imenujemo krožno; sposobnost vzdrževanja, popravljanja, obnavljanja izdelkov na primer. Da ne omenjam številnih naravnih virov, ki so še neokrnjeni. Z mojega vidika je ključen dialog, odprtost za učenje drug od drugega, ne le za prenos praks in tehnologij razvitejših držav v manj razvite, kar se lahko izrodi v zeleni kolonializem. Kaj je tisto, kar je dovolj, da zadovoljimo svoje potrebe, naj bo vodilno vprašanje. Kaj se mi lahko naučimo od manj razvitih, kaj prenesemo v naš vsakdan. Pa s tem ne mislim, da se moramo odreči kakovosti življenja, ki jo imamo – nasprotno, s tem jo bomo (morda) uspeli ohraniti. Pitna voda, lokalna hrana, čist zrak, ogrevan dom, bolj ko bomo udejanjali načela krožnosti, lažje bomo vse to ohranjali. In smo spet pri interesu kapitala. Bo ta spodbujal krožno, regenerativno gospodarstvo ali sledil kratkoročni logiki plemenitenja na račun ogrožanja preživetja ne le planeta, ampak naše civilizacije?