'Največji zmagovalec vsake vojne je vojaško-industrijski kompleks'

Ameriško obrambno ministrstvo, ki zaseda prostore v slavnem peterokotniku na bregu reke Potomac v Washingtonu, in Zvezni računovodski urad se nikoli nista dobro razumela. Urad je večkrat ugotovil, da so Pentagonove poslovne knjige v takšnem neredu, da jih ni mogoče revidirati. V njihovo urejanje so bili vloženi milijoni, vendar do današnjega dne niso uspeli priti na sled več bilijonom dolarjev. Razlog za to naj bi bila ogromna sredstva ministrstva za obrambo in njihova decentralizacija skozi 50 zveznih držav in 4500 mest po svetu. V času vojne v Ukrajini so v Pentagonu “zaradi računovodske napake” večkrat “našli” stotine milijonov dolarjev in jih poslali Kijevu oz. jih namenili vojaški industriji za polnjenje izpraznjenih skladišč.

Kako si je vojaška industrija prilastila takšne privilegije? Med drugim tudi z donacijami za volilne kampanje. Orožarska industrija vsak volilni cikel donira na desetine milijonov dolarjev. Letošnja obrambna poraba ZDA znaša 916 milijard dolarjev (840 milijard evrov), kar je približno dvakrat toliko, ob prilagojeni inflaciji, kot so ZDA porabile v času predsedovanja Dwighta D. Einsenhowerja, ki je svaril pred vplivom vojaško-industrijskega kompleksa (VIK). Za primerjavo, Pentagon je med tremi največjimi porabniki ameriškega proračuna, za njim capljajo denimo javno zdravstvo, varstvo okolja, izobraževanje. Leta 2020 je Lockheed Martin prejel 75 milijard dolarjev (69 milijard evrov) pogodb s Pentagonom, kar je več kot celoten proračun State Departmenta in Agencije za mednarodni razvoj skupaj.

V času hladne vojne je na ameriških tleh delovalo veliko število podjetij, ki so se v devetdesetih letih začela združevati. Danes je to prineslo sliko oligopola petih orjaških podjetij – Boeing, General Dynamics, Lockheed Martin, Northrop Grumman in Raytheon. Podjetja proizvajajo letala, oklepna vozila, raketne sisteme in jedrsko orožje, Pentagon pa ima zaradi tega vse manjši vpliv na cene izdelkov, ki jih peterica vse bolj mastno zaračunava. Spletna revija Jacobin Magazine je navedla podatek, da si peterica letno razdeli več kot 150 milijard dolarjev (137 milijard evrov) pogodb oz. skoraj četrtino celotnega proračuna Pentagona. 

Da lahko VIK od davkoplačevalcev vsako leto iztrži vse večje količine denarja, mora pri tem sodelovati cela veriga javnih uslužbencev, organizacij, think tankov, lobistov in celo zabavne industrije. Prav presežki, ki jih veliki proizvajalci prejemajo od države, omogočajo večje vložke v lobiranje in prispevanje v kampanjah. Krog financiranja in vpliva med podjetji ter državo je tako sklenjen.

“Ena od značilnosti ameriškega sistema zaposlovanja v njihovih oboroženih silah je, da imajo pripadniki po 20 letih aktivne službe pravico do upokojitve. Kar pomeni, da se, če se za to odločijo, lahko upokojijo relativno mladi, za delo še sposobni, z bogatimi vojaškimi izkušnjami, ki so na trgu civilne delovne sile lahko zelo iskani, sploh v vojaški industriji in v strateških think tankih, ki s svojim delovanjem lahko vplivajo tako na javno mnenje kot tudi na politične odločitve,” izpostavlja obramboslovka s Fakultete za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan.

Celotna orožarska industrija je v zadnjih dveh volilnih ciklih neposredno donirala več kot 83 milijonov dolarjev (76 milijonov evrov) političnim kandidatom, pri čemer je Lockheed Martin vodilni v paketu z 9,1 milijona dolarjev (8.35 milijona evrov) prispevkov, sledi mu Raytheon z 8 milijoni dolarjev (7,34 milijona evrov) in Northrop Grumman s 7,7 milijona dolarjev (7,07 milijona evrov). Ta sredstva so po dostopnih podatkih, ki so bili v zadnjih letih objavljeni v ameriških medijih, skoncentrirana med člani odborov in pododborov za obrambne zadeve v ameriškem senatu in predstavniškem domu. Po podatkih OpenSecrets, nacionalna skupine za raziskave in transparentnost vlade, ki sledi denarju v politiki in njegovemu vplivu na volitve in politiko, je 58 članov Odbora predstavniškega doma za oborožene sile med volilnim ciklom leta 2022 od obrambnega sektorja v povprečju prejelo 79.588 dolarjev oz. 73.064 evrov.

Skupni znesek, ki ga VIK po dostopnih projekcijah porabi za lobiranje – čeprav dejanske vsote ni mogoče vedeti – dosega okrog četrt milijarde dolarjev. Ta sredstva ima na voljo 820 lobistov. Zanje velja, da pogosto vstopajo skozi “vrtljiva vrata” med Pentagonom in Kongresom. Njihovi stiki v vladi in poznavanje skrivnostnih postopkov pridobivanja poslov pomagajo zagotoviti financiranje za orožarsko industrijo. Leta 2023 je urad demokratske senatorke Massachusettsa Elizabeth Warren poročal, da skoraj sedemsto nekdanjih visokih vladnih uradnikov, vključno z nekdanjimi generali in admirali, zdaj dela za obrambne izvajalce. V tem oziru je sicer malce presenetil nedavni odhod upokojenega načelnika generalštaba ameriške vojske generala Mikea Milleyja iz Pentagona k banki JPMorgan Chase bank, torej v finančni sektor, kjer bo sicer uradno svetoval o varnostnih in geopolitičnih vprašanjih, nova služba pa naj bi mu prinesla več milijonov letno (v Pentagonu je zaslužil slabih 200.000 evrov na leto). 

‘Think tanki’: medijsko orožje orožarjev

Še eno od manj raziskanih področij vplivanja na politične odločitve in smer javne razprave pa je financiranje (zunanjepolitičnih) možganskih trustov oz. think tankov, ki skupaj z izbranimi strokovnjaki in analitiki poskušajo oblikovati ali pa vsaj vplivati na medijsko poročanje. Po podatkih iz poročila Quincy Institut, ki ga povzema Jacobin magazine, kar tri četrtine vodilnih zunanjepolitičnih think tankov vsaj delno financirajo obrambni izvajalci. Nekateri, kot sta Center za novo ameriško varnost in Center za strateške in mednarodne študije, vsako leto prejmejo milijone dolarjev od izvajalcev in nato objavljajo članke in poročila, ki v veliki meri podpirajo financiranje obrambne industrije, še piše spletna revija. 

Poročilo omenjenega inštituta ugotavlja, da bodo ocene, analize, stališča in izjave predstavnikov think tankov imele štirikrat večjo možnost za objavo v člankih časnikov New York Timesa, Washington Posta in Wall Street Journala kar zadeva vojno v Ukrajini, kot tisti, ki jih VIK ne financira. Tudi člani etabliranih think tankov pogosto vstopajo skozi ‘vrteča vrata’ in kasneje pridobivajo vladne službe. Denimo, Center za novo ameriško varnost vsako leto prejme milijone dolarjev od obrambnih izvajalcev in Pentagona, številni njegovi strokovnjaki pa so se pridružili Bidnovi administraciji, vključno s pozicijami na ministrstvu za obrambo in v Cii.

Naša sogovornica pravi, da je treba poznati ozadje vplivnih možganskih trustov zato, da se lažje presodi njihov vpliv. “Najbolj znana ameriška ‘think tanka’ sta RAND in Institute for Strategic Studies. Posamezni think tanki za potrebe ameriške vlade izdelujejo različne analize, pri tem je vladno financiranje eden pomembnih virov dohodka. Treba pa je paziti tudi na druge vire prihodkov in različne podpornike, na osnovi česar je mogoče sklepati, kaj želijo prodati ameriški in svetovni javnosti. Običajno imajo tudi posamezne politične stranke lastne think tanke, ki jih nadzirajo, člani strank pa sedijo v upravnem odboru think tanka,” pojasnjuje. 

Največji financerji RANDA, čigar proračun znaša kar 390 milijonov dolarjev (358 milijonov evrov), so Urad ameriškega ministra za obrambo in druge agencije za nacionalno varnost, ministrstvo za domovinsko varnost, ameriška vojska, vojno letalstvo in Ministrstvo za zdravje in socialne zadeve ZDA ter sorodne agencije.

Zmanjševanje vpliva vojaško-industrijskega kompleksa

Jelena Juvan se strinja, da v primerjavi z obdobjem, ko so ZDA bile neposredno vpletene v obeh Zalivskih vojnah in Afganistanu, do začetka vojne v Ukrajini niso vladali zlati časi za VIK. “ZDA trenutno res niso direktno vpletene, vendar je vojna v Ukrajini dala ‘nov zagon’ vojaški industriji, vojaški proizvodnji, ne samo na evropski ravni, ampak tudi globalno. Opremo in oborožitev, ki so jo ZDA (in evropske države) namenile Ukrajini za pomoč iz lastnih nacionalnih rezerv in arzenalov, je treba nadomestiti, kar dosegajo s pospešeno proizvodnjo. Poleg tega so potrebe po oborožitvi in strelivu na ukrajinskih bojiščih tolikšne, da jih zahod ne dosega niti s pospešeno proizvodnjo.” Prostora za rast naročil je torej še veliko, vprašljive pa so proizvodne kapacitete. Danes v ameriški vojaški industriji dela okrog milijon ljudi, še v osemdesetih letih je delovna sila štela kar 3,2 milijona. 

VIK pa se pri vplivu na ameriško politiko sooča z rastočim vplivom drugih sil. Med njimi vznika tehnološki kompleks, v njegovem ospredju so številni prepoznavni obrazi digitalne ere, kot sta Jeff Bezos in Elon Musk. Slednji se je sicer precej aktivno vpletel v ukrajinsko vojno, saj je ukrajinski vojski zagotovil Starlinkove terminale, kar je bilo ključnega pomena za ponovno vzpostavitev in vzdrževanje poveljevanja in nadzora ukrajinskih sil.

Kljub vsemu je ameriška vojaška industrija še vedno trdno na prvem mestu v svetu. Izmed prvih deset največjih podjetij je šest ameriških, tri so kitajska, samo eno pa je evropsko, in sicer britanski BAE systems. Največje vojaško podjetje na svetu je ameriški Lockheed Martin Corp, čigar prihodki so leta znašali približno 65,57 milijarde dolarjev (60,18 milijarde evrov), ZDA so pa največja izvoznica vojaške opreme na svetovni ravni, na drugem mestu je Rusija, pojasnjuje Juvanova. 

Vojaška industrija zgolj sredstvo v rokah politikov?

Ali je vojaško-industrijski kompleks res tako vsemogočen, kot pravijo nekateri, da lahko sproži vojne, odloča o miru, življenju in smrti ljudi po svetu ter usodi Američanov? Po mnenju Juvanove je vzrokov za vojne več. “Skozi zgodovino vojskovanja lahko identificiramo vojne, ki so se vodile za ozemlja, za naravna bogastva, za prestiž … Konec koncev poznamo tudi nogometno vojno,med Hondurasom in El Salvadorjem leta 1969, za katero je bil vzrok veliko kompleksnejši in dolgotrajnejši, spor ob nogometni tekmi je bil pa sprožilec. Najpogosteje pa lahko rečemo, da so se vojne začele in vodile zaradi različnih ideologij.” Pri tem kot primer navaja nacionalizem kot enega glavnih krivcev za balkanske vojne po razpadu Jugoslavije. 

“Seveda so v ozadju lahko tudi ekonomski interesi, tudi v trenutni vojni v Ukrajini, kjer je v ozadju boj za naravna bogastva, pa vendar, da bi vojne začenjali izključno z namenom dobička za vojaško-industrijski kompleks, tega pa ne moremo reči. Torej, ZDA ne začenjajo in ne vodijo vojn po svetu zato, da se porabi orožje, ki ga proizvajajo, kot pogosto slišimo. Je pa vojaški industrijski kompleks največji zmagovalec vsake vojne. In vojaška industrija v času vojn kuje izjemne dobičke,” pojasnjuje profesorica s katedre za obramboslovje.

“Gledano skozi perspektivo dobička, se potemtakem vojne ne bi nikoli končale, saj je njihovo trajanje v interesu vojaške industrije. Pa ni tako, odločitev za konec vojne je politična odločitev, vojna pa je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, kot je vojno opredelil že znameniti vojaški teoretik in strateg Clausewitz,” dodaja Juvanova.

Po njenem mnenju je tako vojaška industrija zgolj sredstvo v rokah politikov. “ZDA so največja politična in vojaška velesila, njene odločitve pa lahko vplivajo na potek in na konec vojn. Nedvomno bi konec ameriške podpore Ukrajini v orožju, denarju in humanitarni pomoči pomenil konec sposobnosti Ukrajine, da se brani, kar vodi v njeno kapitulacijo.”   

Ob tem pa naša sogovornica poudarja, da ključno vprašanje ameriške orožarske industrije in njihovega vpliva na politične odločevalce sicer ni vprašanje začenjanja in vodenja vojn po svetu, ampak vprašanje pravice do nošenja orožja kot temeljne ustavne pravice. Tega doslej, kljub nekaterim napovedim in obljubam, ni uspelo spremeniti nobenemu ameriškemu predsedniku.