Zgodbe ljudi, ki so desetletja preživeli za zidovi 'norišnice' gradu Cmurek

Grad Cmurek, eden najstarejših ohranjenih srednjeveških gradov na Slovenskem, se nahaja na vzpetini nad reko Muro, tik ob avstrijski meji. Od 12. stoletja je bil neločljivo povezan z neposredno okolico, v 20. stoletju pa ga je zaznamovala zaprta socialnovarstvena ustanova, po domače “norišnica”. 

Po zaslugi posameznikov, združenih v dediščinsko skupnost Muzeja norosti, Trate, se lahko od leta 2013 sprehodimo skozi veličastno zgradbo, ki nam pripoveduje pretresljive, večkrat žalostne, včasih pa celo tragične zgodbe svojih stanovalcev. 

Barbara Kotnik, kustosinja, pedagoginja in koordinatorka aktivnosti v Muzeju norosti, nas najprej popelje v leto 1949, ko so v gradu uredili 200 postelj, namenjenih socialnemu varstvu. V grad so najprej namestili od 130 do 160 stanovalcev iz Doma onemoglih Črnci, v naslednjih letih pa pripeljali še več ljudi z vseh koncev Slovenije. “Sprva so stanovalci bivali v velikih grajskih sobanah, kar je pomenilo, da je bilo včasih v sobi tudi od 30 do 50 postelj. V levem in desnem kotu sta bila dva lesena čebra za opravljanje potreb,” pripoveduje in dodaja, da so bili vse do 70. let pogoji bivanja izjemno težki. 

Muzej smo obiskali novembra, po sobah pa smo se sprehajali oblečeni v debelih jaknah, zato naju je s fotografom toliko bolj pretresla informacija, da so tudi centralno ogrevanje dobili šele v 70. letih. “Prve delavke so rekle, da so imele samo večje grajske sobane peči in da so pozimi stanovalci dobili celo ozebline. Sploh osebe, ki so bile nepokretne,” nama je zaupala Kotnikova.

Poleg tega za stanovalce najprej niso skrbele medicinske sestre, pač pa okoliške mlade ženske, ki so jih “na hitro” izobrazili za bolničarke negovalke. V 70. se je vse zelo moderniziralo, zaposlili so tudi prve strokovne delavce. “Vse ima pluse in minuse. Tudi tisto obdobje. Čeprav so bile higienske razmere slabe, pa je bilo dobro to, da so ljudje še dokaj odprto živeli. Še sploh v času doma onemoglih so stanovalci po okolici kmetom pomagali pri opravilih in dobili nekaj v zameno. Vsi so delali zunaj, tako delavke kot stanovalci. Imeli so njive, živali, sadovnjake. Imeli so nek smisel v svojem dnevu. Bili so koristni, vso hrano so pridelali sami. So rekli, da so imeli lastno ekonomijo, bili so samooskrbni, tudi ozimnico so imeli, ker so sami vlagali sadje in zelenjavo,” pojasnjuje kustosinja. 

Grad Cmurek so sicer kot podružnico že leta 1956 priključili Domu duševno defektnih Hrastovec, kot podružnica Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec – Trate je deloval vse do leta 2004. 

“V sedemdesetih, ko se je grad torej moderniziral in so zaposlili še šolane sestre, se je začel zavod zapirati. Logika je bila taka, da če si bolan, tudi delati ne moreš. Čeprav so bili sposobni. Če preberete kakšna pričevanja, pa tudi delavke so povedale, da za marsikoga sploh niso vedeli, zakaj je bil v zavodu. Pač so ga pripeljali in je bil tam,” pravi Kotnikova. 

Zapirali so ljudi epileptike, ‘histerične’ ženske, pijance, ljudi po kapi, poškodbi glave in ‘odpadnike družbe’

Kotnikova je pojasnila, da so v Sloveniji še v 70. letih tudi epilepsijo obravnavali kot duševno bolezen. “Rekli so temu božjastni napad, da ga je nekaj obsedlo,” pravi. Pogosto pa so se za zidovi domov za duševno bolne znašle tudi ženske, ki so jih označili za “histerične”. 

“Ena obiskovalka nam je povedala, da je bila tu tudi njena teta zaprta. Njen mož se je želel ločiti, ker je našel drugo, ampak je kmetija, na kateri sta živela z ženo, pripadala njenim staršem. Zato je pač rekel, da je nora in so jo zaprli. Seveda je morala čez nek postopek, trije primeri ‘histerije’ so morali biti, pa mislim, da vsaj tri priče. Moške, seveda. On se je potem znova oženil,” razlaga Kotnikova. 

Več je bilo tudi primerov, ko je bila ženska posiljena ali pa je dekla zanosila z gospodarjem in so ji otroka vzeli. “Tudi jaz bi bila ‘histerična’, če bi se mi zgodila takšna travma,” pravi Kotnikova. 

“Takrat so v zavode skupaj nameščali osebe s težavami v duševnem razvoju in ljudi s težavami v duševnem zdravju, kar je danes nepredstavljivo. Da bi bile skupaj osebe s shizofrenijo in osebe z Downovim sindromom. V 50. letih so v isti predal spadali še t. i. klateži, alkoholiki in politični nasprotniki,” je povedala. 

Večkrat se je zgodilo tudi, da je družinski član potreboval nekoliko več pomoči, pa mu je pomagala denimo babica, ko pa je umrla, se s to osebo ni nihče več ukvarjal, ker ni bilo časa ali pa denarja, zato so jo poslali v zavod. To so lahko bile tudi gluhe osebe. “Ker niso znali sami povedati, kako jim je ime, so jih tudi v uradnih dokumentih nazivali kar z ‘gluhonema ženska’. Bil je en moški, ki so ga našli, da je taval ob Muri, pa so zanj vedeli le, da mu je ime Jaka. Kako se piše, ni znal povedati, pa so ga imeli v evidencah pod Jaka Brezimenič,” pravi Kotnikova. 

Prihod zdravil in prevelikih, premočnih doz: sestre na psihiatrijo poslale poziv

Po 70. letu so uvedli medicinski model. “Kar je tu pomembno vedeti, je, da so ukinili vse delo zunaj. In ker niso smeli delati z živalmi, na vrtu in so morali biti ves čas noter, je prišlo do napetosti,” je povedala Kotnikova. 

Študija iz enega slovenskih zavodov kaže, da tudi danes do največ konfliktov na oddelkih pride na nedeljo ali praznik, ko je slabo vreme, ni možnosti izhoda in je najmanj kadra. “Jaz pravim, da ni treba biti nor, da pride do konfliktov. Če bi mene s 50 ljudmi nekam zaprli za en teden. Saj vemo, kako je bilo v času korone, ko smo bili zaprti z ljubljenimi, pa je tudi prišlo do kakšnih konfliktov. Kaj šele, če si dan za dnem, leto za letom, z ljudmi, ki imajo še neke težave,” je razložila. 

Kot pravi, je to šlo z roko v roki z razvojem farmacije. “Danes ugotavljamo, da je prihajalo tudi do hudih zlorab zdravil. Pričevalci nam poročajo, da je bilo najhuje od 72. do 87. leta. Cilj zavoda je bil, kar je še danes cilj zavodov, da je mir. To je cilj,” pravi. 

Spomni se primera ženske, ki je prišla v zavod, pa so v dokument ob prihodu zapisali, da se zna obleči, zna uporabljati pribor, ni pa si znala zavezati čevljev. “Sem vprašala, če si ni znala zavezati čevljev, zakaj pa je niso naučili. Pa me je odgovor res presenetil. Rekli so, saj smo vedeli, da ne bo nikamor šla, zakaj bi potrebovala to znanje,” je delila. In čez pet let, po uporabi zdravil, je bilo njeno stanje bistveno slabše. “Čez 10 let se ni več znala sama obleči. Ljudi so res degradirali,” pove Kotnikova. 

Dobili so tudi pričevanje medicinske sestre o tem, da so na psihiatrijo poslale dopis in spraševale, zakaj bolnikom predpisujejo tako močne odmerke. “Konkretno je eden od stanovalcev 10 let delal v kuhinji in pomagal pri trebljenju solate, lupljenju krompirja. Menda je bil malo bolj počasen, ampak zelo dobrovoljen, prijeten, nobenih zdravil ni imel. Ko se je začelo uvajati zdravila, pa je tudi on dobival pomirjevala. Od takrat ni več mogel iz postelje, samo ležal je še lahko,” pravi Kotnikova. 

Povedala je, da so sestre seveda stanovalce poznale. Kotnikovi so povedale, da če bi bili ljudje v zavodu res nevarni norci, potem nobena tam ne bi oddelala polne delovne dobe, če bi se 35 let vsak dan bale iti v službo. “Kdaj so jim šle delavke tudi na roko in jim niso dale takšnih odmerkov. Iz dveh razlogov: prvič, ker so se jim ljudje smilili in drugič, ker so tudi one izgubile zelo pomembno pomoč pri prenašanju perila, pranju posode, košnji trave. Ljudje so bili ‘zadeti od zdravil’. Ležali so po klopcah na hodnikih, pa zunaj v parku. Tudi ljudje, ki so bili prej popolnoma samostojni, zdaj niso več zmogli skrbeti zase,” je povedala. 

Sredstva za ‘umirjanje’ in kazni: prihajalo je tudi do zlorabe moči in nasilja

V zavodu se ljudje v osnovi delijo na osebje in varovance oziroma stanovalce. Koliko moči ima človek v zavodu in kakšno je tveganje za zlorabo, pa je odvisno tudi od njihove starosti, spola, izobrazbe, stopnje oviranosti. V muzeju so zbrali pričevanja zaposlenih, ki razkrivajo zlorabo moči in nasilje v institucijah. 

Sprehodili smo se čez sobo, kjer so predstavljene različne tehnike kaznovanja in sankcioniranja. “Niso jih uporabljali samo v tem zavodu, ampak tudi v drugih,” pove Kotnikova. Prvi objekt, ki pade v oči, je tako imenovana mrežnica, katere funkcija je kletka. Nekatere, ki se niso pomirili, so imeli čez dan kar v tej t. i. kletki. Včasih je bila narejena iz kovinske mreže, pozneje so jim izdelali leseno, ki naj bi bila bolj prijazna. 

Še en način omejevanja gibanja je bil privez na posteljo. “En pričevalec je rekel, da so bili stokrat raje v kletki kot zvezani na postelji,” pravi Kotnikova. Ob posteljo so te privezali čez gležnja, zapestji, trup in glavo, ki so jo stabilizirali s posebno blazino, v kateri je bila žica. “Si predstavljate, da si zvezan, ne moreš se niti malo premakniti, pa niti ne veš, kako dolgo boš onesposobljen. Nekateri so bili 12 ur zvezani,” pove Kotnikova. 

Uporabljali so tudi jopiče. Strežnik, ki je bil vodja oddelka od leta 1961 do 1971, je povedal, da so počeli tudi kaj, česar ne bi smeli početi. “Če si videl, da se ne boš mogel obraniti, si mu pač dvakrat pod rebra dal, sicer tega ne bi smeli delati. V spodnji etaži so imeli jopiče. Če je bila grozna sila, smo ga dali v jopič, pa v kot,” je povedal za muzej. Kotnikova je dodala, da so jih včasih namenoma malo bolj močno udarili, saj je to pomnilo, da jim ne bo treba dati injekcije. “Če so jih morali pomiriti z zdravili, včasih ves teden niso k sebi prišli. Ker so se jim smilili, so jih včasih raje malo močneje udarili, ker so bili veliko prej spet pri sebi,” je dodala. 

Ogledati si je možno tudi oblazinjeno sobo, kamor so stanovalce kazensko osamili. “So pa bili tudi bolniki, ki so sami prosili, če gredo lahko za nekaj ur v oblazinjeno sobo. Ker je bilo povsod toliko ljudi, si na mrzel in deževen dan težko našel mir. Nekateri so se znašli tako, da so bili vsaj nekaj ur lahko sami in v tišini,” je pojasnila kustosinja. 

Zlorabe žensk: nekaj žensk je zanosilo, pa so jim otroka potem vzeli

Prihajalo je tudi do zlorab, eden od socialnih delavcev je povedal, da so dve osebi odpustili zaradi spolnih zlorab. “V Hrastovcu smo imeli dva primera spolnih zlorab s strani delavcev, pa to že v novejšem času. Oba sta izgubila službo,” je povedal za muzej. 

Ženske pa so tudi zanosile. Ena od strežnic, ki je bila tudi vodja oddelka, je povedala: “Smo imeli nekaj žensk, ki so zanosile, pa so jim otroka potem vzeli. Za eno do konca niso vedeli, da je noseča, pa se je otrok rodil v domu. So rekli, da ima lepega sina. Je bila perica, v pralnici je pomagala, fajn je bila, pač sirotika. Večkrat so tudi katero na splav peljali v Maribor. Potem niso smeli več mešano hoditi na sprehode. Prej so šli k trgovini in so pili.”

Kdaj je prišlo do sprememb na bolje? Zakaj pozivajo k podpisu peticije: Kakšna norišnica?

V 90. so začeli z idejo, da bi stanovalce selili v lokalno skupnost, a je zaradi pomanjkanja “notranje podpore” zadeva sprva padla v vodo. Program deinstitucionalizacije so predstavili tudi ministrstvu, nato pa so poiskali hišo in tja naselili prvo skupino stanovalcev. “Mi smo imeli idejo vse preseliti. Tudi tiste, ki potrebujejo intenzivno nego, saj konec koncev tudi za tega človeka lahko od zunaj poskrbiš. Hrastovški model lahko preslikaš na eno veliko mesto. Imeli smo mobilne službe, storitvene time, imeli smo vse,” je povedal eden od socialnih delavcev.

Strokovni vodja zavoda Hrastovec Vito Flaker (od leta 2002 do leta 2004) je za muzej povedal, kako ponosen je, da so grad uspeli zapreti. “To se mi zdi, da je bil velik podvig, in upam, da ga bomo še kdaj ponovili, ker takih polnih gradov je še kar nekaj po Sloveniji. Ko so se Trate zaprle, je bil slovesen trenutek, je bil sloves od nečesa slabega in napoved nečesa dobrega,” je povedal. Številni prebivalci gradu danes samostojno ali s pomočjo živijo v skupnostih šestih do osmih stanovalcev ali pa celo sami. 

“To sem prepričan, da teh 200 ljudi, ki so se preselili v skupnost, boljše živi,” je dejal Strokovni vodja zavoda Hrastovec iz let 2002 do 2009. 

S kampanjo Kakšna norišnica želijo v muzeju opozoriti na to, da je tudi drugod po državi čas za deinstitucionalizacijo. “Ta se v Sloveniji ne odvija že 20 let. S podpisom ljudje prispevajo svoj glas k temu, da je čas za spremembo. S peticijo bomo odločevalcem pokazali, koliko je v Sloveniji ljudi, ki jim je mar za vse osebe, ki še vedno živijo v nedopustnih pogojih,” je poudarila Kotnikova. 

 Deinstitucionalizacija bi ljudem prinesla predvsem boljše življenjske pogoje in večjo neodvisnost. “To mora iti absolutno z roko v roki z razvojem storitev v skupnosti. Predvsem gre za pomoč, ki bo individualno prilagojena posamezniku, ne pa tak množičen sistem, kot je v natrpanih zavodih, kjer je vsaka individualnost izgubljena in je človek podrejen sistemu, ne pa sistem prilagojen človeku,” je poudarila. 

“V kampanji opozarjamo na kršitve človekovih pravic, ne samo 40 let nazaj, ampak na to, kar se še danes dogaja. Želimo vršiti pritisk na odločevalce, da se nekatere stvari spremenijo. Nekatere tehnike umirjanja in kazni hvala bogu niso več v uporabi, nekatere pa še vedno so. Za nekatere mislimo, da niso, pa potem slišimo, da še vedno so,” pravi Kotnikova. 

Obiskanost muzeja je sploh v zadnjem letu zelo velika, še pravi kustosinja, ki je sicer trenutno edina zaposlena v  muzeju. Kot pravi, si želijo, da bi lahko v prihodnosti zaposlili še koga in tako sprejeli še več obiskovalcev. “Želimo si še naprej razvijati nove razstave, dogodke in vsebine za muzej,” pravi Kotnikova. Predvsem pa je velika tudi želja po stabilnem viru financiranja, ki bi muzeju omogočal nemoteno delovanje. Hkrati bi bilo treba izvesti nekaj nujnih vzdrževalnih del, predvsem kar se tiče zunanjosti. “V notranjosti želimo predvsem ohraniti vse plasti gradu in jih zaščititi pred nadaljnjim propadanjem,” je povedala. 

V gradu tudi druge razstave: od zgodovine gradu do bogatosti reke Mure

Sicer je del gradu namenjen tudi razstavi drugih časovnih obdobij, vse od 12. stoletja naprej. V muzeju so želeli ohraniti sobe različnih časovnih obdobij, veliko razstavljenih predmetov so dobili od anonimnih donatorjev. 

Ena od sob je posvečena celo reki Muri. “Del naše ekipe je močno vpet v ohranitev reke Mure kot prosto pretočne reke, torej brez hidroelektrarn. Imamo pa tudi sobe s fosili, kjer predvsem mlajše obiskovalce seznanimo s pestrostjo tega področja. Običajno tukaj prvič slišijo, da je bilo tu pred milijoni let morje,” je povedala. Razstavljeno imajo denimo lopatico delfina, o katerem je nastala otroška knjiga, pa tudi morskega ježka. 

V še enem prostoru so fotografije kar 65 vrst rib. “Čeprav morda Mura na prvi pogled ni tako privlačna, pa je izjemno bogata. Pravijo ji tudi evropska Amazonka,” je povedala Kotnikova.